Gibran je hkrati pesnik, pisatelj, filozof in mistik, za nekatere pa zapeljivec in heretik. Višek njegove temeljne filozofije najdemo v njegovem poznem delu Prerok. V njem je podzavestno opisal svoje življenje: svojo modrost dozorevanja in sprejemanja vsega bivajočega ter vstopanja v harmonijo stvarstva.

Prerok govori o človekovi izkušnji med rojstvom in smrtjo; o tistem temeljnem sokratovskem »spoznavanju samega sebe«, v katero je človek prej ali slej vržen sredi enega samega, nenehnega postajanja in minevanja.

Gibran razmišlja o sebi na ozadju treh velikih religijskih tokov: judovstva, krščanstva in islama. Nanj pa je vplivala tudi modrost arabskih filozofov, posebno Averroesa, Avicene in Al Ghazalija. Na vprašanje, kdo je Bog, odgovarja:

»Misli, moj dragi, na srce, v katerem žive vsa vaša srca; na ljubezen, ki obdaja vso vašo ljubezen; na duha, v katerem prebiva duh vsakega od nas; na glas, ki zaobjema vse vaše glasove; na tišino, ki je globlja od vse vaše tišine.

Poskušajte torej občutiti lepoto, ki je bolj očarljiva od vsake znane lepote; napev, ki je zanosnejši od vseh napevov morja in gozdov; vzvišenost ...