V tem času »novih binkošti« in »nove evangelizacije« bi lahko domnevali, da Božji Duh v Cerkvi močneje veje kot sicer. Toda kako naj razpoznavamo delovanje Duha? Apostol Janez nas svari, naj ne zaupamo vsakemu duhu; kako naj torej razločujemo Svetega Duha? Bolj kakor kdaj koli postaja duhovno spremljanje, tako posameznikov kot skupin, tisto okolje, v katerem se v poslušanju in potrpežljivosti gradi prihodnost Božjega ljudstva. Vendar ali je danes sploh možno spremljati človekove duhovne izkušnje, ne da bi nenehno zadevali ob občutljive vijuge njegove duhovnosti? Ali duhovno zdravljenje ne spominja marsikdaj na duševno zdravljenje? Ali bi se moral tudi duhovni spremljevalec spremeniti v terapevta, kot trdijo nekateri? Izziv je možen in nobena duhovna pot se mu ne more izogniti. Izhajajoč iz meniškega izročila, ki še živi v današnji duhovnosti, skuša avtor postaviti nekaj smernic za odgovore na ta vprašanja.