Ljubiti namreč pomeni stopiti na pot za nekom, tako da hoja za njim počasi preraste v hojo z njim. Vstopati v ljubezen potemtakem pomeni preraščati sebe in se razcvetati za drugega; kakor roža ne dehti zase, ampak za druge, in kakor sonce ne sije zase, ampak za druge… Dokler človek ne postane človek za drugega, toliko časa je ob vseh zvenečih besedah in čudovitih dejanjih zaprt v iskanje samega sebe, zazrt v lasten popek, ko pa postane človek za drugega, začne zares ljubiti.

To pa je napor. Vsaj naši človeški naravnanosti na udobje in na skrb zase se to zdi napor. In vendar brez tega napora ni sreče, ni izpolnitve, ni ljubezni. Zato sem vesel knjige jezuita p. Jožeta Puclja, ki ji je dal pomenljiv naslov: Pot k lepi ljubezni.