Dr. Marija Stanonik v uvodu nove knjige p. Vladimirja Kosa podrobneje predstavi avtorja samega in njegova dela in med drugim zapiše: Bravuroznost njegove poezije žanje navdušenje še toliko bolj ob dejstvu, da se je leta in desetletja v materinščini pogovarjal večinoma le sam s sabo. Kadar dolgo ni imel priložnosti spregovoriti s kom v slovenskem jeziku, si je na glas bral slovenska besedila, da je ohranjal v sebi njegov zven: "Ljubezen do slovenskega jezika, pesmi in pripovedi je vame vcepila moja mati." Rad jo je poslušal, ko mu je pela pesmi ali jih recitirala. "V sebi sem vseskozi čutil neko silo, da sem upesnil, kar sem doživel. Pesem napišem najprej zase, samo po sebi pa je umevno, da je naravnana k bralcu. Kadarkoli se mi je posrečila dobra pesem, vselej vselej je bil ob meni poseben občutek sreče. Še vedno pišem pesmi, ne morem brez tega, napišem pa jo najprej v slovenskem jeziku, torej v besedi moje matere, šele potem jo prelijem v duha japonskega ali angleškega sporazumevanja."