Tiste čarobne prekmurske oči

Kako bi kdaj hotel zvonik pozabiti,
ki gleda čarobne prekmurske noči?
Na griču stoji in ne mara se skriti,
ko zvezd bilijonom zamaknjen sledi.

Nebo se odpira v svetovje skrivnosti,
v luči med lučmi, v bilijone luči.
O, sredi Prekmurja v vsej mladi starósti
za srca in misli njegovih ljudi.

Ni dosti gorá, a z zvonikom strmijo
v aléje nenehno svetlečih daljav.
In griči z gozdovi se vabljeni zdijo -
tako kot človeka privablja ljubav.

Še ceste prekmurske, ki zmeraj hitijo,
usmerjajo k zvezdam noči kažipot.
A Murini vali prav tiho ihtijo:
od brega do brega le plava jim brod.